Vodnik za začetnike – elektrošokerji

Elektrošokerji so naprave za samoobrambo, ki začasno onesposobijo napadalca z močnim električnim udarom. Niso smrtonosni niti nevarni za zdravje (ne za vaše, ne za zdravje napadalca), če se pravilno uporabljajo (in so resnično enostavni za uporabo), o čemer bomo podrobneje pisali v nadaljevanju tega članka.

Po slovenskem Zakonu o orožju so elektrošokerji opredeljeni kot električni paralizatorji in spadajo med orožje kategorije D, za katerega ni potrebna nobena posebna izobrazba, dovoljenje ali prijava, da bi jih lahko posedovali, uporabljali ali nosili, zato so odlična izbira za samoobrambo.

Načelo delovanja

Elektrošokerji ustvarjajo tok visoke napetosti (voltaže) in nizke jakosti (amperaže), ki se sprošča med dvema odprtima elektrodama. Ko te elektrode pridejo v stik s kožo in je naprava vključena (viden je električni lok), pride do elektrošoka, ki povzroči nenadzorovano krčenje mišic. To krčenje mišic vodi do začasne izgube koordinacije in sposobnosti premikanja udov po lastni volji, včasih pa tudi do bolečine, ki je sama po sebi dovolj, da onesposobi ali odvrne napadalca od nadaljnjega delovanja.

Med delovanjem ustvarjajo precej neprijeten hrup (električno praznjenje glasno brni, praska in poka), kar je pogosto dovolj, da ustavi napadalca, saj zveni precej grozeče, danes pa ta zvok prepozna večina ljudi kot predznak nečesa izjemno neprijetnega in bolečega.

Onesposobitev se izvaja s kratkimi sunki, pri čemer se moč in trajanje posledic povečujeta s trajanjem stika s kožo in šokiranja:

0,5 sekunde
– dovolj za ustvarjanje močne bolečine in krčenja mišic, kar bo odvrnilo večino ljudi

Do 3 sekunde
– stanje fizičnega in mentalnega šoka ter padec na tla

3 – 5 sekunde
– popolna dezorientacija in onesposobitev za vsaj nekaj sekund

Daljše od 5 sekund
– nenadzorovano krčenje mišic povzroči izgubo nadzora nad mišicami
– potencialno lahko povzroči poškodbe zaradi prenehanja dihanja
– da bi preprečili poškodbe, se bo večina sodobnih elektrošokerjev samodejno izklopila po nekaj sekundah uporabe

Kam meriti?

Pokazalo se, da oblačila ne nudijo zaščite pred elektrošokom, saj je mogoče preko njih vzpostaviti dovolj stika s kožo, da je šokiranje uspešno. Seveda je boljše, če je del telesa bolj izpostavljen, vendar je nujno potrebno izogibati se vratu, glavi in dimljam, da ne pride do resnih poškodb.

Zadetki v občutljive dele telesa povzročajo več bolečine in bodo učinkoviteje onesposobili napadalca. Kot najučinkovitejša področja so se izkazala ramena, področje bokov in trebuh (še posebej področje takoj pod rebri).

Testiranja so pokazala, da omamljanje z elektrošokerjem nima negativnega učinka na srčne spodbujevalnike in druge vsadljive medicinske naprave, ki nadzorujejo/podpirajo delovanje srca.

Vrste elektrošokerjev

Elektrošokerji se primarno razlikujejo po načinu, kako elektrode pridejo v stik s kožo. Klasični elektrošokerji so lahko različnih oblik, celo diskretno oblikovani kot vsakdanji predmeti (npr. mobilni telefoni, ročne svetilke ali šminka) in jih je treba neposredno pritisniti na napadalca.

Taserji so elektrošokerji, s katerimi lahko napadalca onesposobimo na daljavo. Izgledajo kot stilizirane pištole, ki izstrelijo dve elektrodi na razdaljo do 10 metrov. Elektrošokiranje je uspešno, ko se obe elektrodi (ki sta oblikovani kot iglici) uspešno pritrdijo na kožo. Slabost taserjev je njihova nepreciznost in nepopolna učinkovitost (za razliko od klasičnih), saj se igle včasih ne pritrdijo pravilno in ne zaprejo električnega kroga.

Elektrošokerji za živino se uporabljajo veliko dlje kot elektrošokerji za ljudi (od začetka 20. stoletja) in delujejo na popolnoma enakem principu. So daljši, da lahko žival (najpogosteje govedo) dosežemo z večje in varnejše razdalje ali skozi rešetke. Običajno proizvajajo višjo napetost kot elektrošokerji za ljudi in zato povzročajo več bolečine. Na ljudeh so jih včasih uporabljali kot napravo za mučenje, pred razvojem novih vrst elektrošokerjev pa tudi kot orožje za razbijanje demonstracij.

Različni dodatki

Z napredkom tehnologije so napredovali tudi elektrošokerji. Postajajo vse bolj kompaktni in vse močnejši, pri čemer se je še posebej pomembno izkazalo uporabljanje polnilnih baterij, ki so olajšale vzdrževanje in podaljšale življenjsko dobo izdelkov.

V današnjem času ni nenavadno videti elektrošokerje, v katere je vgrajenih veliko drugih funkcionalnosti. Izjemno močne svetilke so še posebej priljubljene, saj poleg uporabe naprave za samoobrambo delujejo tudi kot praktične svetilke, močan snop svetlobe pa lahko začasno preseneti in delno dezorientira napadalca. Poleg tega se vse več naprav združuje več vrst samoobrambe v eni napravi, na primer kombinacije pepper spreja in solzivca ali celo taserjev, ki lahko istočasno izstreljujejo gumijaste naboje.

Kot metoda zaščite pogosto elektrošokerji vključujejo etui ali pas, na katerega so povezani z varnostnim zatičem. Če se ta zatič iztakne (na primer, če vam napadalec poskuša vzeti šoker iz rok), šoker postane nefunkcionalen in se ne more uporabiti na vas ali na nikogar drugega.

V vsakem primeru, ne glede na to, za kateri elektrošoker se odločite, lahko zaupate, da bo učinkovit za obrambo in da vam bo pomagal iz težkih situacij, v katerih bi se goloroki počutili nemočni.

Pomembno je poudariti, da je samoobramba s katerim koli sredstvom, vključno z elektrošokerjem, učinkovita toliko, kolikor ste vi pripravljeni na njegovo uporabo. Če se znajdete v stiski in v naglici iščete po notranjosti torbe ter poskušate ugotoviti, kako naprava deluje, verjetno njegova učinkovitost ne bo takšna, kot bi bila, če bi doma preživeli nekaj časa z vadbo izvlečenja, vklopa in uporabe šokerja.

Zaupanje v mišični spomin, ki avtomatizira vaše gibe v kritičnih trenutkih, bo vaša največja možna pomoč v stiski. Vedite, kje se naprava nahaja, naj bo urejeno shranjena in pripravljena za uporabo (da boste tudi vi varni in da je ne boste po nesreči vklopili), preučite jo in preizkusite pred dejansko situacijo, da boste vedeli, kaj pričakovati, če bo kdaj prišlo do potrebe po njej.

Image: Mcore / Pexels